UČNE TEŽAVE
So zapleten in trdovraten pojav. Za učenca z učnimi težavami ni predviden individualiziran izobraževalni program, a to ne pomeni, da ni upravičen do ustreznih prilagoditev v procesu poučevanja in učenja.
ZOŠ navaja, da so osnovne šole učencem z učnimi težavami dolžne prilagajati metode in oblike dela ter zagotavljati dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči.

TRIJE OSNOVNI TIPI UČNIH TEŽAV
– vzroki za težave so primarno v učenčevem okolju. V to skupino spadajo težave pri učenju, ki so posledica kulturne in ekonomske prikrajšanosti, pomanjkljivega ali neustreznega poučevanja, težav, povezanih z večjezičnostjo in večkulturnostjo.
– vzroki so v kombinaciji dejavnikov med posameznikom in okoljem. V posameznem otroku so določeni notranji dejavniki, ki pomenijo večjo ranljivost, večjo nagnjenost k razvoju določenih specifičnih ali splošnih učnih težav. A se bodo učne težave in neuspešnost odkrito pojavljale le, če okolje ni načrtovano in usposobljeno za ustrezno reševanje teh ranljivosti, posebnosti.
– vzroki so primarno v posamezniku (nevrološka motnja, razvojne ali motivacijske posebnosti, zmerne do težje specifične motnje učenja). Otroci bodo imeli težave in potrebovali bodo večje prilagoditev. 

SPLOŠNE UČNE TEŽAVE
so značilne za zelo heterogeno skupino učencev, ki imajo pomembno večje težave kot vrstniki pri usvajanju znanj in spretnosti pri enem ali več predmetih. Tako so izraziteje pri enem ali več predmetih manj uspešni ali celo neuspešni. 
Splošne učne težave so lahko posledica naslednjih notranjih in zunanjih dejavnikov: motnje pozornosti in hiperaktivnosti, podpovprečne intelektualne sposobnosti, čustveno pogojene težave pri učenju, pomanjkanje motivacije, slabše razvite samoregulacijske sposobnosti, drugojezičnost, socialno-ekonomska oviranost.

SPECIFIČNE UČNE TEŽAVE (lažje in zmerne učne težave)
razumemo kot heterogeno skupino primanjkljajev, ki se kažejo z zaostankom v zgodnjem razvoju in/ali težavah na katerem koli od naslednjih področij: pozornost, pomnjenje, mišljenje, koordinacija, komunikacija, branje, pisanje, pravopis, računanje, čustveno dozorevanje,… Te težave vplivajo na sposobnost predelovanja, interpretiranja zaznanih informacij, povezovanja informacij ter tako ovirajo učenje osnovnih šolskih veščin (branja, pisanja, računanja). So notranje narave. Razprostirajo se na kontinuumu od lažjih preko zmernih do težjih in najtežjih.  (usmerjajo se učenci z najtežjimi specifičnimi učnimi težavami).
Da bi pri učencu lahko ugotovili, ali ima specifične učne težave, sledimo naslednjim kriterijem:
1. neskladje med učenčevimi splošnimi intelektualnimi sposobnostmi in njegovo dejansko uspešnostjo;
2. obsežne in izrazite težave pri branju, pisanju, pravopisu, računanju, ki so toliko izražene, da učencu onemogočajo napredovanje v procesu učenja.
3. Učenčeva slabša učna učinkovitost zaradi pomanjkljivih kognitivnih strategij (organizacija) ter motenega tempa učenja (hitrost).
4. motenost enega ali več psiholoških procesov, kot so pozornost, spomin, percepcija, socialna kognicija, koordinacija, orientacija.
5. izključenost okvar čutil, motenj v duševnem razvoju, čustvenih in vedenjskih motenj, kulturne različnosti in neustreznega poučevanja.